Nedolgo časa nazaj sem na Piramidi (mala vzpetinica v Mariboru) stala pod zvoncem, ki ti izpolni željo, če nanj pozvoniš. Vsaj sama sebi sem vedno razlagala, da je seveda zvonec tam, da uresničuje želje. Sklepam predvsem po tem, da je štrik precejkrat utrgan od silnega vlečenja :).

Že kar nekaj časa (sigurno pa zadnje leto) se mi dogaja, da ko me kdo vpraša, kaj si želim (ali pa stojim pri kakšni zadevi, ki naj bi izpolnjevala želje), najprej pomislim na NOTRANJI MIR.

Sama sebi sem se dolgo časa zdela hecna. Kakšna želja je to? Kje so želje po norih potovanjih, novih dogodivščinah, srečnih in radovednih otrocih, pristnih odnosih, …). Kako si dolgočasna? Kako lahko nimaš pripravljenega spiska želja, ki ga zdrdraš takoj, ko te nekdo vpraša?

Zdaj se mi ta stvar ne zdi več tako hecna. V času, kjer obstajata dva vzporedna svetova (realnost in virtualnost), v času, kjer obstaja ena podoba tebe v realnem svetu in druga na socialnih omrežjih, v času premnoge izbire, ki nas ohromi, v času, kjer si želimo stvari samo zato, ker jih imajo drugi in v svetu, kjer se uspešnost meri v materialnih dobrinah, ki jih poseduješ, je notranji mir tak mega kontrapol vsemu zunanjemu.

Po vsem, kar preberem, kar doživljam in izkušam vedno bolj verjamem, da je notranji mir tisto, k čemur vsi stremimo, čeprav mogoče tega še ne znamo izraziti.

Ker ko se zvečer uležeš in si zadovoljen in srečen sam s sabo, je to nekaj najbolj osvobajajočega. Ta notranji mir lahko neseš kamorkoli. Če ga ni, so vse aktivnosti, ki jih počnemo, tam zato, da zadušimo ta nemir v sebi. Ne me narobe razumeti. Aktivnosti so fajn. Šport nas poživi, potovanja nam napolnijo dušo in širijo obzorja, pristni odnosi delajo naše življenje bolj zabavno.

Ampak sam s sabo preživiš največ časa. In ko v tebi nekaj vre, pred tem težko pobegneš. Moraš pa to vrenje normalizirati. Ker potem šele resnično lahko začneš uživati v vsem, kar se dogaja izven tebe. In notranji mir ne pride sam po sebi. Zato par predlogov, kako priti do tega oz. kakšen je moj načrt, kako pridi do tega:

• Bodi hvaležen za vse lepo, ki te obdaja in za vse kar imaš (zato sama pišem svoj Happy dnevnik).
• Ne oziraj se na to, kaj bodo rekli drugi (saj vemo, da ta stavek ubije največ sanj). Notranjega miru ne boš našel, če bo tvoj cilj samo ta, da ugajaš drugim (ker nikoli ne moreš ugajati vsem).
• Empatija do soljudi. V resnici nikoli ne veš, kaj se dogaja nekomu, ki ga ne poznaš, zato je vsaka sodba drugih ljudi (ki si jo v glavi hitro postaviš na podlagi skopih dejstev, ki jih vidiš) lahko zelo napačna.
• Meditiraj, da se v glavi malo razjasni in razkadi (jaz sem še v fazi spogledovanja, ampak čutim, da je čas, da to postane del rutine). Če so ti všeč appi – probaj Headspace ali pa Calm.
• Ne obsojaj se za svoje napake, raje se iz njih kaj nauči (tale meni precej dela probleme).
• Premagaj strah pred neuspehom. Najboljše zgodbe se ustvarjajo, če se vmes zgodijo padci. Zato kar pogumno stopi na pot do svojega cilja.

Za svoj notranji mir smo odgovorni sami. Ni enostavno, ampak mamo to. Je tako? Verjamem, da mi to lahko uspe brez vlečenja štrika na Piramidi 🙂
Če pa imaš še ti kakšen predlog, mi napiši SEM. Bom vesela.

Ana

Ravno ko sem se usedla in začela pisati tole, sem naletela na zapis Nataše Jeze Kotnik o notranjem miru. Natka je ustanoviteljica FB skupine Jutra so zame (check it out, jaz izvem veliko fajn zadev). Zdaj vem, da mogoče moja želja po notranjem miru le ni tako čudna. Natka, hvala za to.