Ko otroci zvečer (končno) zaspijo, se usedem na kavč. Namesto, da bi se zleknila, spila kozarec vina v miru in samo bila, da bi malo zaprla oči in globoko vdihnila in izdihnila, se zalotim, da že brskam po telefonu in gledam, kaj je kdo jedel in kje je kdo bil. Razmišljam, kaj moram še narediti, delam opomnike za naslednji dan, pošljam tista sporočila, ki sem jih čez dan pozabila. V glavi shranjujem ideje, gledam po stanovanju, kaj je še treba postoriti. Zanima me, kakšno bo vreme naslednji dan in kaj vse je v planu ta teden. Ne pritisnem na pavzo in se ne ustavim. Z mislimi sem povsod, samo na kavču (v tišini) ne.

Zakaj je tako težko malce pritisniti na bremzo? Uživati v danem trenutku? Biti dejansko z mislimi prisoten tam, kjer si? Zakaj toliko strahu, da boš nekaj zamudil? Zakaj je vse boljše, samo trenutek, v katerem si, ne?

Zakaj je ob opazovanju sončnega vzhoda bolj pomembno to, kakšne bodo fotke za na Instagram kot doživetje samo? Zakaj na kavi s prijateljico visiš na telefonu in si vmes dopisuješ z nekom drugim? Zakaj zvečer, ko se pogovarjaš z dragim, vmes brskaš po telefonu in gledaš, kako se imajo drugi? Zakaj, ko si doma, razmišljaš o tem, kako fajn bi bilo biti nekje zunaj na pivu in čvekati pozno v noč? In zakaj, ko si zunaj, razmišljaš, kako fino bi bilo biti doma v pižami in gledati serije v eno? Zakaj tako pogrešaš otroke, ko jih ne vidiš par dni in zakaj bi jih (včasih), ko so doma, takoj dal na mute in na hold (čeprav jih itak vidiš samo par ur na dan)?

Premalo uživamo v trenutkih, ki so nam dani. Svet je tako lep, če ga znaš videti. Če ga hočeš videti. In če ga znaš pogledati s pravega kota. In lepe stvari vidiš, če se ustaviš in ceniš trenutke, v katerih se nahajaš.

Zaradi vsega tega hitrega tempa življenja in trpljenja zaradi diagnoze FOMO (fear of missing out), ki jo potencirajo družabna omrežja, je to, da se znaš ustaviti, postalo že prava umetnost.

Zato zelo cenim ljudi, ki to znajo. Sama se še trudim s tem. In prav to je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem začela pisati svoj Happy dnevnik (če ga še ne pišeš, lahko tukaj pogledaš, zakaj je to fajn, tukaj en mini plonkec, kako sploh začeti in tukaj 5 nasvetov, kako se lotiti pisanja). Odkar ga pišem, bolj znam uživati v danih trenutkih, jih bolj cenim in jih nimam za samoumevne. Ker sem z mislimi (bolj pogosto) tam, kjer moram biti. Niti slučajno ne ves čas, ampak občutno večkrat.

Uživam v pogovorih na poti v vrtec z malim škratom (ne da vmes premišljujem, kaj vse moram narediti doma). Znam se ustaviti v parku in z nasmehom poslušati, kako ptički čivkajo. Znam se razveseliti zvončkov, ki jih vidim na sprehodu. Ob kavah s prijateljico se trudim ne gledati v telefon. Pogled na pospravljeno kuhinjo me razveseli (mogoče tudi zato, ker sem že malo v letih). Cenim iskrene objeme in prijazne besede. Boljše sprejemam lekcije in tudi vedno bolj verjamem, da ti določene stvari prekrižajo pot ravno takrat, ko jih potrebuješ. Ampak zato se moraš znati ustaviti. In ja, vaja dela mojstra.

Domača naloga.

Vsak dan se vsaj trikrat zavestno ustavi in vklopi svoje čute (kaj vidiš, slišiš, tipaš, vonjaš, okušaš). Bodi zares prisoten v tistem trenutku. Bo šlo? Bo!

Ana (ki mora to ustavljanje še pridno trenirat)

Ps. Saj veš, kako pojejo Spice Girls. Stop right now. Thank you very much.