Iskrena pohvala se rada zatakne v grlu. Kot da boli, če jo izrečeš.
Nekateri imajo s tem takeee težave. Mogoče ker:
- So tako nesamozavestni, da mislijo, da če koga pohvalijo, s tem zmanjšajo svojo vrednost?
- Niti slučajno nočejo nekomu polepšati dneva (ker bo to po nekakšni čudni logiki uničilo njihovega)?
- Ker pohvala lahko nekomu pomaga razpreti krila, osebe lahko zacvetijo in poletijo (tega pa res nočejo, ker “konkurence” je preveč)?
- Ker če njih ni noben pohvalil, pa tudi oni ne bodo nikogar!
- Ker jih je sram, kaj si bodo o njih mislili, če kar tako nekoga pohvalijo?
Škoda! Pohvala je zastonj. Nič ti ne vzame. Pa toliko lahko nekomu da. Nekomu zaradi preproste in iskrene pohvale lahko spremeniš življenje. Ga ohrabriš, ga potisneš v pravo smer, mu dvigneš samozavest, mu polepšaš dan/mesec/leto.
Večkrat sem delala v podjetju, ker je šla pohvala šefom takooo težko iz ust. Če je že prišla, pa je prišla opremljena s sarkazmom, besedico ampak, zavita v humor, ki ni bil na mestu. Kar je žalostno. Ko veš, da si nekaj super naredil, se potrudil, žrtvoval svoj ekstra čas, da se je nekaj izvedlo, potem pa kar nič. Stvari so bile kar samoumevne. Vsakršna pohvala bi namreč pomenila, da ti lahko zrastejo peruti in ti kaj stopi v glavo. Bognedaj, da bi potem zahteval še kakšno nagrado.
Sem zadnjič brala, da so zaposleni edina prednost, ki jo eno podjetje ne more skopirati od drugega. In da so zaposleni v najuspešnih podjetjih, pogosto nagrajeni oz. pohvaljeni za svoje delo. Sliši se tako logično, ampak v praksi pa to ni ravno neko pravilo. Prevečkrat se namreč na zaposlene gleda kot na največji strošek, ne pa na to, da če imaš dober tim, ki ga ceniš, bo celoten biznis boljši.
Niso pa samo šefi tisti, ki skoparijo s pohvalami. Si kdaj razmišljal, kolikokrat pohvališ svoje prijatelje, znance, sodelavce? Tako iskreno. Da jih pogledaš v oči in jim na glas poveš, kaj ti je všeč na njih. Ne pa da to zadržuješ zase.
Pa tudi neznancem lahko izrečeš pohvalo. Na primer natakarju, ki te je res prijazno stregel cel večer. Pohvaliti outfit gospodične na ulici, ki gre mimo tebe. Pohvaliti čistilko v bloku, da tako pridno in nasmejano opravlja svoje delo.
Kolikokrat in kako pohvališ svoje otroke (če jih imaš)? Pa ne z besedami “Priden si. “, ampak, da znaš pohvaliti in izpostaviti njihove prednosti (všeč mi je, kako se znajdeš, vesela sem, ker si tako radovedna in te zanima veliko stvari, ponosna sem nate, ker tako skrbiš za svoje prijatelje, lepa si, zelo lepo si pospravil sobo, občudujem tvojo vztrajnost … ). S takimi konkretnimi pohvalami jih oblikuješ, jim daš samozavest, da se začnejo zavedati svojih prednosti in začnejo graditi pozitivno samopodobo.
Načeloma vsaj s pohvalami otroka nismo skopi. Škoda pa je, da bi pohvale hranili samo za njih 🙂
Zaradi izrečene pohvale ti ne bo padla krona z glave, tudi časa ti ne bo vzelo veliko, tudi tvoja denarnica bo enako polna oz. prazna. Lahko pa, da se boš tudi ti počutil ob izrečeni pohvali veliko bolje!
Toliko premalo pohval damo v svet, da ni čudno, da večina ljudi pohval in komplimentov sploh ne zna(mo) sprejeti. Ker to pa je čudno, da bi nas kdo opazil naše pluse in nas pohvalil (ampak to pa je že tema za naslednjič) 🙂
Dajem si nalogo.
Vsak dan bom izrekla vsaj 3 iskrene pohvale. Na glas izrekla pozitivne stvari o nekomu (pa naj bo to prijatelj, znanec ali pa gospa na blagajni).
Si zraven?
Ana