Eden izmed slovenskih nacionalnih športov je zagotovo pritoževanje.

Pritožujemo se, ker je na cesti gužva. Ker zunaj spet dežuje. Ker je premrzlo ali pa 3 stopinje pretoplo. Ker ima sosed nov avto, ti pa si ga ne moreš privoščiti. Ker ima sodelavec boljšo plačo, samo zato ker je tip. Pritožujemo se, ker partner doma ne pomaga toliko, kot bi si želeli. Ker je gospodična na blagajni prepočasna ali pa tako hitra, da komaj sapo loviš, ko zlagaš stvari v voziček. Ker je pri zdravnikih predolga čakalna vrsta in ker imamo predebelo rit. Seznamu ni konca.

Večina ljudi naj bi se v normalnem pogovoru pritoževala enkrat na minuto!

Nihče ne pravi, da moraš imeti ves čas nasmeh do ušes, lahko pa zmanjšaš brezvezno pritoževanje, ki ne vodi nikamor.

Dobra dva tedna nazaj sem na Instagramu objavila en izziv – Dan brez jamranja. Na ta način sem želela testirati najprej sebe, koliko se dejansko čez dan pritožujem in ali lahko to pritoževanje zmanjšam ali celo ukinem. Sem bila pa zelo vesela, ker se vas je kar nekaj javilo, da se boste preizkusili v tem izzivu.

Izziv je bil kar zalogaj 🙂

Jamranje sem razdelila v štiri glavne kategorije:

1. Jamranje kot mašilo

Zjutraj prideš v službo, pozdraviš kolega in prva stvar, ki jo rečeš: “Mater je pa danes mraz.”

Niti se ne zavedamo, da se pritožujemo. Tako smo pač navajeni. Ko se čutimo dolžni nekaj reči, malo pojamramo za uvod, da pogovor lažje steče. Ker pritoževanje združuje 🙂

2. Kronično jamranje.

To obvladajo tisti, ki se VEEES čas pritožujejo o enem in istem. Pa naj bo to zaradi bedne službe, ki je ne marajo, zaradi partnerja, ki jih zapostavlja, zaradi tašče, prijatelja, …

Grozno je, ker tako jamranje nikogar ne osreči. Ne tistega, ki jamra (ker se v teh negativnih mislih samo zaciklaš in potem ti je vedno težje). Prav gotovo pa ni vesel tvoj sogovornik. Ker po pogovoru s kroničnim jamračem prideš domov tako utrujen kot da bi pretekel maraton. Kronični jamrači vedno iščejo krivdo v vsem, redko za kaj prevzamejo odgovornost in predvsem eksajo tvojo energijo. Najhuje pa je to, ker ne naredijo NIČ, da bi se karkoli spremenilo. Spremeni nekaj, ali pa nehaaaaaj jamrat!

3. Jamranje kot tekma.

Vsem je znan sledeč scenarij.
Reče prijateljica: “Grozno me boli glava, menstruacijo imam.”
Druga odgovori: “Ja, vem ja. Mene je zadnjič tako bolela, da nisem celo noč spala in iz mene je kar lilo..”
Tretja doda: “To še ni nič. Jaz sem od bolečine celo bruhala in naslednji dan cel preležala.”

Tako smo tekmovalni, da se niti ustavimo ne, da bi le poslušali prijateljico in ji mogoče celo pomagali. Zakaj smo vsi tako radi tisti, ki najbolj trpimo?

4. Jamranje kot ventil

Vprašaš prijateljico, kako je in iz nje bruhne plaz. Ti stojiš in poslušaš (ker to prijatelji počnejo). Nič ni tako kot bi moralo biti in vse ji je bedno. Pridejo taki dnevi in nič narobe s tem. Takrat počakaš, da da vse ven iz sebe, ji naliješ kozarček, da se umiri in začne videti tudi pluse v dani situaciji (in poišče rešitve, kako stvar spreobrniti na bolje). Ker če ostane vse samo pri jamranju, potem nisi naredil nič.

Se kje najdeš? Jaz se večkrat zalotim, da jamram za mašilo in ko se mi “malo nabere”. 🙂

Najbolj hecno je to, da vsa ta količina jamranja ne spremeni prav nič. Zero. Niente. Nada. Zakaj potem tako prekleto radi jamramo? Ker nimamo nič drugega za povedat? Zato, da bi se smilili nekomu? Da bodo drugi videli, kako mi trpimo? (Pazi to: ljudem je načeloma precej vseeno za tvoje trpljenje.) Ker pač upamo na čudež, da če pa jamramo, se bodo pa stvari kar same od sebe uredile?

Pritoževalnikov (ja, to so tisti, ki se ves čas pritožujejo) nihče prav hudo ne mara. Ne bodi pritoževalnik 🙂

Za začetek si zadaj nalogo, da en dan ne boš jamral. Ne bo lahko, ampak že samo to, da si pozoren na to, boš videl, kako pogosto to počneš. Potem pa lahko nadaljuješ z nepritoževanjem tudi vse naslednje dni.

Mogoče pri stvari, o kateri bi rad pojamral, raje najdeš nekaj za kar si vesel / hvaležen / zadovoljen, … Sam namreč izbiraš svoje misli. In ja, je razlika, kadar izbereš pozitivne namesto negativnih. Svet izgleda drugače. Boljše. Lepše.

Vesela bom tvojih komentarjev. Pišeš mi lahko tudi TU.

Ana

P.S. Pridruži se Happy dnevnik druščini tudi na Instagramu.